Slovenija nad invazivke: prostovoljci odstranjevali grožnje naši naravi

Ta mesec je po državi potekala akcija odstranjevanja invazivk. V Kranju je akcija potekala že četrto leto zapored in letos je bilo na več kot štirih lokacijah okrog 50 prostovoljcev. V celotni akciji, ki je potekala na več kot 10 lokacijah na Gorenjskem, v Celju, Novi Gorici in Ljubljani, so zbrali več kot 100 udeležencev. Ti so pridno zavihali rokave in se lotili odstranjevanja vrst, ki lahko povzročijo škodo naši naravi. 

Invazivne tujerodne vrste imajo namreč že po definiciji določene negativne vplive, bodisi na biodiverziteto, gospodarstvo, kmetijstvo ali človeško zdravje. Japonski dresnik recimo z monotonimi gostimi sestoji izpodriva domorodne vrste (manjšanje vrstne pestrosti) – ob brežinah to lahko povzroči erozijo, saj koreninski sistem ni enako močan kot korenine obrežnih dreves. V čebelarstvu, sploh na krasu, velike probleme povzroča raznozobi grint. 

Veliki pajesen zarašča suhe kraške travnike in druga naravovarstveno pomembna območja, ki so sicer pomemben habitat za številne zavarovane vrste. Veliko škodo naravi povzročajo tudi živalske invazivne tujerodne vrste, recimo tujerodnih raki, ki so prenašalci bolezni račja kuga, ki je za domorodne vrste rakov smrtna. To je le nekaj primerov sicer precej dolgega seznama. Ena izmed najbolj močno razširjenih invazivnih tujerodnih rastlin pri nas je japonski dresnik. Gre za trajnico, ki uspeva v različnih življenjskih pogojih in najrazličnejših habitatih, od degradiranih površin, na travnikih in njivah, tudi ob vodotokih. 

Zaradi odličnih regeneracijskih sposobnosti je vrsta izredno zahtevna za odstranjevanje. Močno razširjene so tudi nekatere druge invazivne tujerodne rastline, recimo enoletna suholetnica, ob vodotokih pogosto srečamo žlezavo nedotiko, ob cestah in železnicah kanadsko ali orjaško zlato rozgo. 

Najbolj so na udaru mokrotni habitati, ki so tudi sicer v Sloveniji eni izmed najbolj ogroženih habitatnih tipov. Invazivne tujerodne vrste rastlin poseljujejo tudi travnike, gozd in druge habitate. Posledično so številne invazivne tujerodne vrste prisotne po celotni Sloveniji. Trenutno je pred invazivkami "najvarnejše" visokogorje, saj večina trenutno prisotnih invazivnih tujerodnih vrst ni prilagojenih na tako zahtevne življenjske razmere. Kako lahko ljudje sami pripomorejo k Sloveniji z manj invazivkami? Posamezniki lahko k preprečevanju vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst pripomoremo tako, da jih na svojih vrtovih ne gojimo. 

Raziskava, ki so jo v okviru projekta LIFE OrnamentalIAS izvedli lani, je pokazala, da ima med anketiranci, ki imajo doma vrt, tri četrtine doma vsaj eno izmed tujerodnih invazivnih vrst. Pred nakupom sadik ali semen se posvetujemo, ali gre za domorodno ali tujerodno vrsto. Pri urejanju okolice je priporočljivo uporabljati domorodne vrste (za živo mejo na primer namesto lovorikovca rajši gojimo beli gaber). Prav tako velja opomniti, da zeleni odrez ne sodi v naravo, ampak v zbirne centre ali pa rjave smetnjake za biološke odpadke. Vse to je lažje izvajati ob zavedanju problematike invazivnih tujerodnih vrst in njihovih negativnih vplivov na biotsko raznovrstnost, gospodarstvo, kmetijstvo, tudi človeško zdravje, razlagata Vita Polajnar in Andrej Štembergar Zupan iz ZRSVN. 

Ključno torej je, da jih ne gojimo, da jih prepoznamo in da vemo kakšne so njihove lastnosti – npr. izpodrivajo domorodne vrste, zmanjšujejo biotsko pestrost, povzročajo erozijo, lahko povzročijo gospodarsko škodo (npr. bambus uniči pločnik, ograjo ipd.), invazivke na kmetijskih zemljiščih lahko uničijo kmetijski pridelek in spet povzročijo gospodarsko škodo itd.

Invazivne tujerodne vrste od domorodnih pogosto odstopajo tako po obliki, barvi ali obdobju cvetenja. Pri prepoznavanju invazivk si lahko pomagamo s slikovnim gradivom ali določevalnimi ključi. Gradivo je objavljeno na številnih spletnih straneh, na primer Ministrstva za naravne vire in prostor, Zavoda RS za varstvo narave in drugih institucij, ki se ukvarjajo z ohranjanjem narave. Ko neko invazivno tujerodno vrsto prepoznamo, lahko njeno prisotnost vnesemo v aplikacijo invazivke.si, s čimer pripomoremo k širjenju podatkovne baze invazivnih tujerodnih vrst, svetujejo. 

Metode odstranjevanja se prilagajajo posamezni vrsti, ki jo naslavljamo. Osnovne usmeritve pa so, da se invazivne tujerodne vrste odstranjuje pred cvetenjem. Praviloma se mora odstraniti tudi korenine, saj se s tem prepreči ponovno izraščanje rastlin iz podzemnih delov v prihodnji vegetacijski sezoni. Odstranjevanje je treba dosledno ponavljati, tudi v isti sezoni. Opazne rezultate se pogosto beleži šele po drugem ali tretjem letu zaporednega odstranjevanja, pojasnjujeta sogovornika. 

Seveda poznamo tudi zgodbe o uspehu. V Sloveniji se je recimo uspešno omejilo širjenje vrste orjaški dežen, katerega rastlinski sok je strupen in ob stiku s kožo povzroči mehurje. Prav tako se uspešno zmanjšuje številčnost rastlin kuduja – gre za vzpenjavko, ki je v Sloveniji prisotna le na dveh lokacijah. Podobno velja tudi za vrsto navadni davilec. V številnih primerih se je posamezno invazivno tujerodno vrsto lokalno uspešno izkoreninilo ali preprečilo njeno nadaljnje širjenje, s čimer se varuje naravovarstveno pomembna območja. Ključno je, da ravnamo preventivno in uspešno zajezimo širitev, ko invazivka še ni močno razširjena. 

Na kaj je vseeno treba biti pozoren, če se sami lotimo odstranjevanja? V kolikor odstranjujemo strupene vrste, se moramo primerno zaščititi. Kot ponazarja, moramo pri orjaškem deženu preprečiti stik rastlinskega soka s kožo in očmi: "Pomembno je torej, da poznamo vrsto, ki jo naslavljamo. Večina močno razširjenih invazivnih tujerodnih vrst pri nas pa ni strupenih. Kot že zgoraj napisano, je osnovno vodilo preprečiti ponovno obnavljanje in razraščanje rastlin, zato je pomembno, da se odstrani čim večji del koreninskega sistema. Pri delu si lahko pomagamo z rovnico, lopato ali motiko; nekatere zelnate trajnice pa se precej enostavno odstranijo z ročnim puljenjem, kjer tudi uporaba rokavic ni nujna. Seveda je pomembno tudi, kako ravnamo z ostanki invazivnih tujerodnih vrst. Najboljša rešitev je, da se jih odpelje v zbirni center med zeleni odrez ali pa odloži v rjave smetnjake za biološke odpadke," dodaja Štembergar Zupan.